Kaj je boljše od enega reaktivnega psa? Ja dva, seveda :)

Pred nekaj časa, se je naša družina povečala za še enega člana. Francoskega buldoga Maxa. Max je posvojenček, star 5 let, z precej neznano zgodovino. Vemo samo, da je zadnje leto preživel zunaj v boksu, kjer se je po vsej verjetnosti ukvarjal sam s sabo in z mimoidočimi psi in ljudmi.

No, ko smo ga z našimi psičkami šli pogledat, da vidimo, kako ga bodo sprejele, sem takoj zaslutila, da ima težave z večjimi psi. Njegov pristop do Ginny je bil popolnoma drugačen, kot do malih dveh. Bil je spuščen in ko je zaznal Ginny, je odkorakal do nje v direktni liniji točno proti glavi. Med tem ni kazal nobenih miritvenih signalov, nič ustavljanja, nič hoje v loku. Kar je značilno za normalno srečanje dveh psov. Hvala bogu je Ginny to prenesla več kot odlično, umirila situacijo brez kakršnekoli reakcije (hvala bogu za Ginny, da nam daje malo ravnotežja v naši familiji 🙂 ). Takrat se spomnim, da sem sama sebe mirila, pa saj mogoče ni to to, mogoče sem sama preveč pazljiva in se bo sčasoma sprostil in mogoče s tem sploh ne bo težav. Ha, no sprostil se je že, hvala bogu, med tem pa je začel kazati tudi to, da ne samo da nima pristopa do večjih psov ampak bi tudi brez težav ugriznil, če bi bil dovolj blizu. Hvala bogu so ugrizi zaenkrat leteli samo po zraku.

Sledil je rahel break down z moje strani. Zavedanje, da imamo še enega reaktivnega psa. Tris imam najrajši na svetu ampak včasih zna biti z njo zelo naporno. Kakorkoli smo z njo že ogromno naredili, so še vedno dnevi in trenutki, ko reagira, ker ali jaz preslabo ocenim razdaljo, ima ona ali jaz slab dan,itd. In zdaj še Max. Včasih bi najrajši živela nekje na samem, kjer se sploh ne bi rabila ukvarjati z drugimi psi, ljudmi, avtomobili,… (če naštejem vse, sem gotovo pozabila še kaj, kar Tris povzroča stres in posledično na to reagira). Ko imaš takega psa kot je Tris, ugotoviš da je to, da drugi reagira samo na pse, dejansko olajšanje. In se spomniš, da sploh ni tako hudo. Vse se da in jaz imam vso potrebno znanje za to. In kar je najbolj pomembno, nikoli se ne neham učiti. Še posebej, ker imam tako srečo, da je mojem življenju vsaj eden reaktivček, zdaj celo dva 🙂 . Dva, ki jih nikoli v življenju ne bi zamenjala, ker ju obožujem in ker imata po drugi strani tako lep karakter. Ker bi vse naredila za to, da ju zaščitim in jima pokažem, da svet ni tako črno bel.

In tako smo tudi z Maxom začeli počasi napredovati. Ima že kar nekaj novih prijateljev. Med drugimi tudi velikega psa – ameriškega stafforda Aresa. Jeeeej 🙂 . Najbolj zanimivo je, da ko spusti napadalno držo in ugotovi, da mu drug pes nič noče, je zelo potrpežljiv, uvideven in zelo nevsiljiv pes. Way to go Max 🙂 .

Tako da, če nas z vašim psom slučajno kje srečate in vidite, da se vam hočemo umakniti ali gremo samo mimo vas brez pravega pozdrava, si ne mislite, da se vas hočemo izogibati, delamo le majhne korake do tega, da bo Max nekoč lahko tudi vaš prijatelj 🙂 .

 

Fotografija: Jasmin Mohorko

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *